Za desetine tisočev izgubljenih migrantskih otrok, o katerih danes govorimo, so krive kriminalne združbe in nedelujoča azilna politika Evropske unije.

Imamo striktna in zavezujoča pravila za članice, ko obravnavajo iskalce azila, posebej otroke brez spremstva. Ampak to velja v teoriji.

V praksi sistem ne deluje – imamo zelo slabo izmenjavo informacij, neenotna mnenja, kako posodobiti azilni sistem, način obravnave otrok brez spremstva je po državah neenoten. Nekatere države sploh nimajo institucije, ki bi bila odgovorna za take otroke!

Na vseh teh področjih velja prava zmešnjava. Z izvajanjem dublinske uredbe pošiljamo nemočne otroke po Evropi sem ter tja kot pakete. Ukrepi, ki bi mladoletnike morali ščititi, jim nuditi varnost, zaradi česar so prišli na naša tla, jih dejansko poženejo v beg, jih prisilijo, da poniknejo, izginejo.    

Odprite časopise ali internet – zadnji dve leti se o tej problematiki pišejo ene in iste zgodbe, na ravni EU pa še vedno ni koraka naprej. Zakaj ni akcijskega načrta? Zakaj mladoletniki niso prioriteta? Ustno vprašanje mojih kolegov je dovolj natančno  - zato zahtevam natančne odgovore, predvsem pa zahtevam načrt za reševanje teh otrok in njegovo dosledno izvajanje.