Spoštovani plenum!

V tej dvorani velikokrat poslušamo obsodbe terorističnih napadov na evropskih tleh.  Neopravičljivi so. Žal mi je za vse žrtve iz Pariza. A žal mi je tudi za vse nedolžne civilne žrtve v Siriji, Iraku, Palestini in tako naprej. Premalo resno govorimo o učinkovitem ustavljanju vojne v Siriji in reševanju konfliktov na Bližnjem vzhodu. Kajti v tem je treba iskati prave vzroke terorističnih napadov.

Ponovno in najmočneje doslej se je pokazalo, da sta stabilnost Evrope in Bližnjega vzhoda močno povezani.

Rak rana nestabilnosti je reševanje palestinskega vprašanja. Zaradi svoje razcepljenosti je Evropa ostala nemočna ob napadih na Irak. Enako nemočno sedaj razpravljamo o beguncih, o tej kolateralni škodi razrušene Sirije, ki v veliki meri ni povzročena iz Evrope, nosimo pa sedaj prav mi njeno največje breme - finančno, moralno, družbeno.

Prav zaradi tega dejstva bi morali toliko bolj enotno pred ZDA in tudi Rusijo nastopiti z zahtevami po skupni ustavitvi vojne. Namesto tega pa se zopet povsem parcialno in populistično zaposlujemo s postavljanjem bodečih žic, širjenjem stereotipov in sovražnega govora. Sami sebi ustvarjamo material za notranji razkol in nezaupanje, od česar imajo koristi samo skrajneži vseh vrst. Žal tudi populistični politiki.

Če ne bomo o prihodnosti mislili in govorili s skupnim jezikom, ki bo vseboval diskurz krščanske, muslimanske in ostalih evropskih verskih skupnosti, vključeval pa tako leve kot desne ideologije, predvsem pa če ne bomo delovali s široko odprtim umom in razumom, potem se nam lahko hitro zgodi realnost, ko Evropa ne bo več celina sedaj tako samoumevnega miru. Razprave o izvajalcih terorističnih napadov in vzrokih zanje bodo takrat povsem brez pomena.
Zato se aktivirajmo. Skupaj in zdaj. Dokler je še čas!

Vir fotografije: fr.wikipedia.org