Spoštovani plenum!

Prejšnji teden sem se vrnila iz Grčije. S polnim srcem žalostnih, nepozabnih, mučnih prizorov, ki bi jih moral videti čisto vsak od nas. Zato, da bi v tej dvorani vedeli, o kom sploh razpravljamo in o čem sploh odločamo.

Politiki vseh držav članic bi morali opraviti svoje delo na terenu, zato da bi se z lastnimi očmi, z osebno izkušnjo prepričali, kdo so tisti, ki smo jim s prepočasnim odzivom, predvsem pa s popolnim nesodelovanjem Evropske unije kot celote ne le močno dodatno otežili, temveč tudi razvrednotili življenje.

Grški otoki, na katerih so nameščeni migranti, postajajo zapori, zaprta taborišča, v katerih (razen hrane) nimajo begunci nikakršne pravne, socialne, psihološke ali druge pomoči. Ne poznajo svojih pravic in možnosti, če jih, jih najpogosteje sploh ne morejo izkoristiti. Verjetno veste, kako nemogoče so razmere na grški celini. Verjetno pa ne veste, da lahko begunci za azil zaprosijo samo preko skypa? Absurdna situacija.

Grčiji moramo pomagati z vsemi strokovnimi in drugimi možnimi viri. Relokacije morajo začeti delovati. Ta konec tedna smo bili spet priča nečloveškim prizorom ob makedonski meji, ko je morala makedonska policija uporabiti solzilec.

Zavzemam se za čim prejšnjo uvedbo prenovljene Dublinske zakonodaje, po kateri bi lahko oseba, ki želi prositi za azil, zaprosila zanj v EU, in ne več v posamezni državi. S tem bi razbremenili države na udaru in že takoj porazdelili begunsko breme.

Za to je seveda potrebno polno sodelovanje vseh držav članic. Če tega sodelovanja ne bomo dosegli in če bomo še naprej dovolili, da se posamezne članice brez posledic ograjujejo od prevzema odgovornosti, potem je nesmiselno govoriti o kakršnih koli nadaljnjih skupnih evropskih ukrepih.

Pozivam vas, kolegice in kolegi, da si v živo ogledate meje, tabore, šotorišča. Ko boste na terenu, ne boste mogli obrniti gumba na televiziji ali ugasniti računalnika. Kajti odgovornost do nedolžnih otroških oči bo prevelika.