Tanja Fajon je orisala strategijo Evropske komisije s celovitim naborom ukrepov, prilagojenim tudi nacionalnim specifikam. Pojasnila je finančno ovojnico ter razliko med vladnim programom, ki javnemu zdravju namenja zgolj 202 milijona, in alternativnim programom Socialnih demokratov, ki po zgledu naprednih evropskih držav za celovito modernizacijo javnega zdravstva predvideva 1,36 milijarde evrov. »Zdi se, kot da vlada ne želi izkoristiti te zgodovinske priložnosti. Namen je jasen in je za naše državljane zelo škodljiv,« je povedala poslanka. Njena stališča lahko preberete ali poslušate.    

Dr. Branko Gabrovec, strokovnjak za zdravstveni menedžment je poudaril: »Osebno menim, da bi morali biti ukrepi jasno usmerjeni v resno nadgradnjo našega zdravstvenega sistema - prvo področje je financiranje. Naša država nameni zdravstvu okoli 8,3 % BDP, povprečje v EU je 9,8 %. Tudi prispevek iz proračuna je nižji kot v drugih državah.«

Pojasnil je, da je zdravstveni sistem na svoja ramena vzel celotno breme epidemije, čeprav vemo, da so razvidne razpoke našega sistema, ki jih lahko pripišemo ne le trenutni vladi, ampak se vlečejo še od leta 1992, ko je bil začasno sprejet krovni Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenemu zavarovanju, ki pa še vedno velja.

Dr. Alenka Kraigher je pojasnila delovanje posvetovalne skupine za cepljenje pri WHO, kjer je aktivna, in bila kritična do odziva Slovenije: »V Sloveniji smo se naslanjali na smernice, vendar jim nismo sledili po nekem logičnem pristopu. Vtis je nastajal, da se ne ve, kaj se dela. Z epidemijo se ukvarja politika in ne stroka, ki bi ji politika zaupala in ki bi ji nudila oporo, finančno, prostorsko, pravno.«

O primerjavi z državami je povedala, da so v prvem valu države odgovarjale podobno (ne)pripravljene. »Okno med prvim in drugim valom pa so druge države izkoristile mnogo bolje od Slovenije.  Okrepile so zmogljivosti bolnišničnega zdravljenja in se posvetile temu, kako čim manj omejiti delovanje vseh nujnih služb v državi: varen pouk in šolanje, varnost najstarejših in zagotavljanje zaščite na delovnem mestu. Na vseh treh segmentih je bilo pri nas narejeno izjemno malo ali nič, čeprav je bila priložnost za to.«

»V Sloveniji nimamo nacionalnega programa o osveščanju glede cepljenja. Pogrešamo sodelovanje s stroko. Tu moramo podati kritiko odločevalcev, ki sprejemajo odločitve o financiranju tovrstnih kampanj. Praksa iz tujine kaže, da se moramo posvečati preventivi. Posledice se že kažejo – cepljenje nima takega zaupanja, kot bi ga želeli,« je poudaril Vid Čeplak Mencin, študent medicine, prostovoljec pri projektu Imuno.

»Da se dobršen del delavcev v zdravstvu ni hotel cepiti, se mi zdi katastrofalno. To je resen problem, ki ga je treba proučiti in ukrepati. Voditi moramo z zgledom. Če se praksa cepljenja zakorenini že pri študentih in če nezdravstvena stroka vidi, da se cepimo, to veča zaupanje,« je dejal.

Filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl pa je orisala, od kod izhaja nezaupanje državljanov:  »Zaradi zastraševalnega, ciničnega odnosa. Nikoli nismo slišali zares pohvale, čeprav so ljudje veliko naredili. Problem je, ker vlada ni vključevala antropologov, sociologov, psihologov v skupino, ki je oblikovala ukrepe, tudi zgodovinarjev, saj se doživljanje epidemije ponavlja. Problem je tudi, ker je oblast pandemijo, pa ne samo v Sloveniji, izkoristila za druge politične cilje. Vse to, skupaj z nenehno spreminjajočimi se ukrepi, sproža v ljudeh odpor.«

Pojasnila je, da v družbah, kjer je zaupanje v sistem nizko, opažamo višje anticepilno gibanje. Tu je o njenem mnenju še veliko manevrskega prostora za izboljšave. Med primeri dobrih praks je navedla Tajvan, ki se je situacije lotil s pomočjo humorja preko ministra za digitalno komuniciranje, Novo Zelandijo kot primer empatične, iskrene komunikacije premierke ter Avstraliji z dobrimi ekonomskimi ukrepi: »Z ukrepi niso prikrajšali ljudi. Pri nas pa smo reševali kapital, ne pa ljudi,« je dejala Salecl.