Spoštovani organizatorji, spoštovani udeleženci, gostitelji,
veseli me, da ste za svojo konferenco in obenem prvo obeleženje Evropskega dne za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo izbrali prav slovenski Parlament.

To daje posebno težo našemu dosežku.

Našemu ne pravim le zato, ker sem pri ustanavljanju tega dne kolikor je bilo le mogoče aktivno sodelovala, temveč tudi zato, ker je ta Evropski dan nastal prav na pobudo Slovenije: našega Združenja proti spolnemu zlorabljanju (s predsednico Katjo Bašič na čelu), s podporo ministrstev in drugih organizacij.
Dosežek pa pravim zato, ker tisti, ki smo bili vpleteni v proceduralno kolesje, še kako dobro vemo, kako izjemno težko je prodreti z idejami, ki prinašajo odstiranje tabujev. Na koncu je bil zaradi velike vztrajnosti Evropski dan boja proti spolni zlorabi otrok vendarle podprt, pri čemer moram omeniti tudi velik osebni angažma gospe Barbare Sušnik iz Sveta Evrope.

Spolne zlorabe kakršne koli vrste so odvraten zločin, spolne zlorabe otrok so zavržno dejanje. A se ti zločini vendarle dogajajo. 10-20 odstotkov otrok v Evropi je žrtev različnih spolnih zlorab. To niso tuja bitja, to so otroci, ki živijo med nami, to so odrasli, ki so bili nekoč zlorabljeni otroci.

Veliko jih o tem ni nikoli spregovorilo. Nekateri se bojijo, nekateri imajo občutek krivde. Nekateri so spregovorili in oropani moči umolknili. Pa niso zgolj njihovi mučitelji tisti, ki so jim jo odvzeli. Moč jim jemlje tudi družbeni sistem, ki je naravnan tako, da od žrtev, ki želijo kaznovati krivce, dobesedno zahteva, da se umaknejo. Postopki, v katerih morajo žrtve znova in znova preko razlag podoživljati krute izkušnje, namreč niso podpora, temveč mučen napor, ki otežuje okrevanje.    

V Evropskem parlamentu smo sprejeli številne ukrepe, ki se nanašajo na spolno nedotakljivost, sama sem se intenzivneje ukvarjala predvsem s področjem kaznovanja spletne pornografije in trgovine z belim blagom oz. seksualnega turizma. A kakršni koli ukrepi, najsi bodo evropski ali nacionalni, ne bodo in ne morejo biti uspešni, če ne izboljšamo družbene ozaveščenosti.    

Če bomo učili otroke, naj se sramujejo in molčijo, če jim bomo vzbujali občutek krivde in če o spolnih zlorabah kot družba ne bomo govorili, če jih bomo skrivali, nam ne bo bolje in zato zlorab ne bo manj. Nasprotno. Zastiranje oči nas kot družbo dela ranljivejše in bolj dovzetne za zlorabe vseh vrst, obenem pa silovito povečuje bolečino in nemoč žrtev. Za ranjene otroške duše je prav molk najbolj napačno zdravilo.

O tem, kako brezbrižni znamo biti kot družba do tako težkih problemov, zelo zgovorno priča tudi moje zbiranje podpisov v Evropskem parlamentu. Leta 2012 sem v podporo ustanovitvi Dneva proti spolnim zlorabam svojim poslanskim kolegom predložila pisno izjavo. V treh mesecih jo je podpisalo pičlih 130 poslanskih kolegov in kolegic (od 750).  Medtem je italijanski poslanec, ki je zbiral podpise za ustanovitev dneva doma narejenega sladoleda in sladoled za pokušino tudi veselo delil pred parlamentarno dvorano, nemudoma zbral več kot 380 podpisov in s svojo izjavo tudi uspel.

Zato sem toliko bolj vesela, da je Svet Evrope tudi zaradi slovenske trme prepoznal pomembnost odstiranja tabujev na področju spolnih zlorab in da je omogočil, da se bodo na evropskih tleh vsaj nekaj dni v letu redno in intenzivno odvijali programi, ki bodo osveščali žrtve, storilce in družbo kot celoto.  

Vsem, ki si kakor koli prizadevate za zmanjševanje spolnih zlorab otrok, čestitam za vse dosedanje požrtvovalno delo in si želim, da bi v prihodnosti skupaj z žrtvami zmogli v kar največji meri premagati dejanja spolnega nasilja in njegovih storilcev, ki jih na tem mestu javno in ostro obsojam.      

Želim vam uspešno konferenco in uspešno delo.