Sedaj se bojimo, da bo referendumski val zajel še kakšno od članic. Zakaj se bojimo? Zato, ker se zavedamo, da del odgovornosti za britansko kuhinjo tiči tudi v preteklem ravnanju EU.
Vemo namreč, in to že dolgo, kaj je bilo in kaj je še vedno narobe. Zato predlagam, da nehamo toliko razpravljati na načelni ravni: treba bi bilo, morali bi, naj bi – in to po možnosti za nazaj. Ljudje so tega do grla naveličani, siti in nas nočejo več poslušati. Ne razpravljajmo zgolj o kriznih temah. Ne razpravljajmo o sklepih prejšnjega sveta, temveč se pripravljajmo za naslednjega.

Osebno predlagam tri nujne točke:
-takojšnja razgrnitev načrtov in upoštevanje glasu državljanov tam, kjer so ga že jasno izrazili (denimo pravica do vode; prenehanje skrivnih pogajanj o trgovinskih sporazumih).
-vseevropska razprava z državljani, kjer bodo lahko s konkretnimi predlogi sooblikovali prihodnji institucionalni ustroj EU in določali vsebine, ki so pomembne za njihovo vsakodnevno življenje.
- možnost soodločanja mladim, za začetek s podelitvijo volilne pravice (vsaj na evropskih volitvah) pri 16. letih. Če hočemo, da mladi sodelujejo, jim moramo dati legitimno besedo.

Ne šele jutri, danes se začnimo posvečati povsem konkretnim korakom za pot prihodnosti.