Aprila leta 1941 je bila ustanovljena Osvobodilna fronta. 27. april je slovenski državni praznik - dan upora proti okupatorju, za vse zavedne Slovence predvsem dan, ko se spominjamo oboroženega upora slovenskega naroda zoper fašizem.

Leta 2021, 80 let pozneje, po treh desetletjih samostojne države, se predsednik slovenske vlade namesto z vsebino praznika ukvarja z njegovim datumom, imenom in neidentificiranim tretjim osebam očita revizijo zgodovine.

Kaj Janez Janša dejansko sporoča s svojim tvitom?

Da ni sposoben kritičnega uvida ne v narodovo ne v lastno zgodovino in da imamo te tretje osebe, torej tisti državljani in državljanke, ki smo ponosni, da se je slovenski narod uprl nadvladi fašizma (med njimi sem tudi sama), še kako prav, ko ne pristanemo na revizijo zgodovine. Sploh ne na tako, ki je namenjena delitvi naroda.

Za predsednika vlade so bili ustanovitelji OF in borci  NOB očitno zgolj komunisti. Zgodovinarji seveda povedo drugače – veliko večino antifašističnega gibanja so predstavljali preprosti ljudje, ki niso bili člani partijskih struktur. Velika večina partizanov ni z ničemer povezana s povojnimi poboji, velika večina od njih je bila verna.

Borili so se za svobodo in so zaslužni za to, da ima naša država danes svobodno ozemlje, da imamo Slovenci svojo domovino, svoj jezik.

Ni me sram povedati, da sem ponosna na vse borke in borce, ki so se borili za našo domovino. Proti fašizmu. Ponosna sem na čas, ko so si ljudje upali postaviti se zase, in to je neizbrisno obdobje slovenske zgodovine. A sedaj je še bolj pomembna sedanjost. Ponosna želim biti na današnjo Slovenijo in njene ljudi. Žalosti me, da so ljudje prisiljeni spremljati vse bolj neodgovorno ravnanje dela slovenske politike in medijev, ki z aroganco, cinizmom in nespoštljivostjo blati, žali, diskreditira in laže vse povprek brez kančka čustvene inteligence in sočutja do ljudi in tako sproža zgolj negativna čustva in strah.

Slovenke in Slovenci 80 let od upora proti fašizmu zaslužimo pomiritev, sodelovanje, strpnost. Smo sredi velike preizkušnje. Dobro leto dni že živimo z epidemijo, ki je po vsem svetu zahtevala številne žrtve, močno prizadela gospodarstva, politike in družbe. Zaradi koronavirusa so se tudi v Sloveniji povečali revščina, brezposelnost, stiske, depresije, samomori. Kako nespametno, kako kratkovidno, da kdorkoli ta čas izkorišča za širjenje nestrpnosti, sovražnosti, nacionalistične retorike in populističnih tvitov.

Ni se treba daleč ozirati, da bi opazili pojave novodobnega fašizma, brutalne brezobzirnosti, ideološke vojne, zaničevanja žensk, manjšin, verskih skupin. Javne objave na družbenih omrežjih so se prelevile v verbalno vojno. Twitter je postal poligon grobega in žaljivega spopada pogosto trolov, botov, anonimnežev brez obrazov. A če je »junaštvo« slednjih še mogoče razumeti, je povsem nemogoče dojeti, zakaj v tej vojni brez kakršnih koli zadržkov in zavor vneto sodelujejo in ga podpihujejo tudi najvišji vladni politiki.

Zdi se, da lahko vsakdo zapiše karkoli brez posledic. Ampak posledice so. Globoke. Resne in težke. V družbi, ki je vse bolj razklana, razočarana, apatična. V politiki, ki izgublja pomen. In na koncu v voditeljih, ki izgubljajo zgled, dostojanstvo, spoštljivost in verodostojnost.

V svoji samopašnosti tega morda ne vidijo. A besede ubijajo. So orožje, kot so bile v vojni orožje puške. Skrbi me, da ni daleč čas, ko bo nestrpnost v družbi pljusknila čez rob in bo padla prva žrtev. Kdo bo prevzel odgovornost? 30 let po osamosvojitvi se namesto o napredku moderne družbe pogovarjamo o kratenju svobode, človekovih pravic, dostojanstva. O svobodi medijev, stanju demokracije, družbenih podsistemih. Slovenija dobra dva meseca pred prevzemom predsedovanja Svetu Evropske unije drvi stran od tistega, kar so si izborili naši predniki, kar smo zapisali v slovenski ustavi, drvi stran od temeljnih evropskih vrednot in načel demokracije, pravne države, enakosti, solidarnosti. Do iztirjenja ni daleč.

Na dan boja proti okupatorju se bodo po slovenskih mestih zbrali kolesarji. V protest proti vsemu, kar diši po novodobnem fašizmu, nadzoru, kaznovanju, preziru. V podporo vsemu, kar ponazarja boj proti okupatorju – nekoč in danes.

Vsem državljankam in državljanom čestitam ob 27. aprilu, dnevu upora proti okupatorju. Ni pomembna številka, pomembno je zavedanje, da je to praznik nas vseh in da priložnosti, ki so pred nami, lahko izkoristimo samo z delom, trudom, pozitivnimi zgledi in pravimi spremembami.

 

Smrt fašizmu, svoboda narodu!