Predsedovanje Svetu EU ni torej za državo ne kompliment ne izraz zaupanja, še manj pa darilo. Je pa nedvomno odgovornost in priložnost, da država, tokrat Slovenija, pokaže svoje prioritete in skupno evropsko vizijo. Ne glede na svoje delo bomo na koncu deležni besed o »uspešnem predsedovanju in najboljših odnosih”. To je običajna diplomatska vljudnost in njenega pomena ne gre precenjevati. Sama si želim, da bi to vljudnost presegli - s pravim delom za prave evropske ideje. Ponosna bi bila, če bi se Slovenija pri tem resnično izkazala in požela pravo priznanje v mednarodni skupnosti.

Žal sem iz dneva v dan manj prepričana, da je to še mogoče.

Slovenija predsedovanje začenja z najnižjim ugledom, ki ga je kadar koli imela v mednarodni skupnosti. Zaradi ravnanj predsednika vlade je bila že nekajkrat obravnavana kot država, ki odstopa od evropske poti in evropskih vrednot. Nazadnje se je to potrdilo na Evropskem svetu prejšnji teden, ko je Janez Janša v družbi Orbana in Morawieckega branil sporni madžarski zakon o prepovedi vsebin o LGBTI v izobraževalnem procesu. Utrditev vtisa o Sloveniji so jasno prikazovali članki uglednih evropskih časopisov, ko so analizirali Janšo kot zvestega sledilca Orbanove iliberalne demokracije.

Slovenija se je s tem dejanjem primaknila še korak bližje madžarski avtokraciji in še bližje h gumbu za sprožitev 7. člena Pogodbe o Evropski uniji, evropskega mehanizma, namenjenega varovanju evropskih vrednot in pravil.

»Če bomo našo prihodnost gradili na sprejemanju naše različnosti, se nimamo česa bati,« je dejal Janša na proslavi. In še: »Vemo, da so dvojna merila najhitrejša pot v razgradnjo vsake skupnosti, zato se bomo doma in v Evropi borili, da bodo za vse veljali enaki vatli.«

Njegovega metra se moramo bati. Že samo zaradi podpore premierja pri diskriminaciji manjšine je namreč jasno, da so njegove besede prazne in same sebi namen. Ve se, kaj je vladavina prava in kaj so kršitve evropskih pravil, kaj je demokracija, neodvisnost institucij, medijev, kaj so človekove pravice. Prezreti oziroma celo podpirati nepravilnosti, ki se dogajajo na Madžarskem in Poljskem, in jih promovirati v Sloveniji, je ne le povsem napačno, temveč tudi nevarno.  

Resnično strašljivo je tudi spoznanje, da bo Svetu EU predsedovala vlada, ki neonaciste, oboževalce tistih, ki so skoraj pogubili celotno Evropo, danes označuje za bisere in v njihovem imenu pritiska na policijo. Za zaščito sprevrženih vrednot ljudi, oblečenih v rumene jopiče, si je tudi sama pripravljena nadeti rumeni jopič in rušiti ustavni red in pravno državo v članici Evropske unije. Te iste skupnosti, ki je utemeljena na zavezniškem boju proti nacifašizmu, na človekovem dostojanstvu, solidarnosti in miru.
Zato so vladna dejanja in ukrepi preprosto nepojmljivi in ne razumem, kako jih bomo kot predsedujoča država upravičili. In opravičili.   

Želja vlade v času slovenskega predsedovanja je prispevati h krepitvi odpornosti in okrevanja, da bi čas po epidemiji Evropa izkoristila za obuditev svoje vizije najbolj inovativnega in zelenega gospodarstva na svetu. Podpiram to željo, čeprav je pripravljenost nanjo vprašljiva. Zato, ker so zanjo potrebne bistveno drugačne ambicije, kot jih je vlada pokazala pri pripravi nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost. Še bolj pa zato, ker bo pogovore o teh temah v imenu vseh nas vodila vlada, ki s svojimi zakoni posega v zaščito voda, sprošča možnosti za nebrzdane posege v krajino in naravo, hkrati pa njeni poslanci zanikajo podnebne spremembe.

Močno podpiram ambicijo, da slovensko predsedovanje prinese napredek pri ponovnem zagonu širitvenega procesa na Balkanu. Pričakovanja severne Makedonije in Albanije o začetku pogajanj za vstop v EU v času slovenskega predsedovanja so jasna in pričakovana. Regija potrebuje zanesljivo in jasno evropsko perspektivo in pomoč. Slovenija ima lahko ključno vlogo pri spodbujanju in zagotavljanju blaginje, zelene in digitalne tranzicije ter stabilnosti in miru. A če vlada Janeza Janše s tem misli zares resno, bi morala jasno obsoditi poskuse destabilizacije, kot je bil nedavni o preoblikovanju meja, ne pa da pri njih sodeluje tudi sama.

Janez Janša torej na evropski parket vstopa v rumenem jopiču. Zato bo še bolj viden. Pa tudi bolj ranljiv. Kajti ljudje ne verjamejo več praznim besedam. Siti so pretvarjanja. In predsedovanje Svetu EU ni elitna protokolarna maškarada. Je priložnost opozoriti nase in s pravimi potezami pustiti pravo sled. Zato si želim, da se Slovenija pri tem izkaže, da vlada z opustitvijo dosedanje retorike in metod to predsedovanje izkoristi za to, da v duhu evropskih  vrednot in solidarnosti popravi nekaj napak in vsaj malo ublaži katastrofalen vtis, ki ga je v zadnjem letu pustila v evropskem prostoru. To je dolžna storiti za naše ljudi, za ugled naše države. Decembra bo jasno, ali in v kolikšni meri ji je to uspelo. In ali bo Janša svoj rumeni jopič slekel ali ga zgolj preoblekel. 

Tanja Fajon, evropska poslanka