Postopki za azil, za katere lahko zaprosijo samo preko aplikacije skype (!), trajajo v Grčiji že po deset let, zaradi česar ljudje za azil niti ne prosijo, premestitve (če zanjo zaprosijo, pri čemer ne morejo izbirati države) ne delujejo, združevanje z družinami je EU izjemno zaostrila. Kdor ni vključen v eno od teh možnosti, bo vrnjen v kako od »varnih« držav.

Še slabše se dogaja tistim beguncem, ki so na grške otoke prispeli po 20. marcu, ko je v veljavo stopil dogovor med Unijo in Turčijo. Ti so trenutno zaprti v pripornih centrih oziroma tako imenovanih "hot spotih" na petih otokih, ki jih upravlja grška policija. Le Sirijci in Iračani lahko tam zaprosijo za premestitev. Ostali lahko za azil zaprosijo zgolj v Grčiji, ali pa naj bi vračali v Turčijo. A razmere so tam že danes nemogoče. Zaprtje balkanske poti je povzročilo, da je po vsej Grčiji ujetih ostalo okoli 49 tisoč beguncev. Večina jih životari v 33-ih sprejemnih centrih in divjih šotoriščih na celini in v prenatrpanih pripornih centrih na grških otokih.

Ta teden sledi prva resna preizkušnja dogovora s Turčijo. Grčija naj bi z otokov vrnila prve ljudi, a koga, ni jasno. Tiste, ki niso zaprosili za azil, ali tiste, ki se želijo vrniti prostovoljno? Ali bo pač vrnitev za izbrance prisilna? Na turški strani se domačini upirajo namestitvi beguncev.

Združeni narodi za begunce, Zdravniki brez meja so ustavili dejavnosti na otokih, saj se bojijo, da grški otoki postajajo zapori. V strogo varovanih "hot spotih" za žičnatimi ograjami ljudje nimajo pravne pomoči in niso upravičeni do poštenih azilnih postopkov. Še več, zaradi pomanjkanja prostora so že izbruhnili prvi neredi.
Na otoku Lezbos, v pripornem centru Moira, so prišleki nestrpni. Niso vedeli, da jih bodo zaprli in da jim grozi vrnitev v Turčijo.

Tako imenovanih "vstopnih točk" v Unijo si nisem predstavljala tako. Neredki predstavniki grških oblasti ali nevladnih organizacij so mi med obiski taborišč na Lezbosu, v Atenah in ob grško makedonski meji zagotovili, da dogovor s Turčijo ne bo deloval in še huje, da krši človekove pravice.

Najbolj katastrofalne humanitarne razmere smo doživeli v Idomeniju in pristanišču Pirej. Slednjega, kjer brez vsega in na divje šotori okoli 5 tisoč ljudi, želijo Grki izprazniti pred turistično sezono. Enako velja za Idomeni, od koder so v zadnjem tednu uspeli premestiti okoli 700 ljudi v okoliške centre. A teh preprosto ni dovolj. Grčija se trudi in na vsakem koraku je bilo mogoče čutiti razumevanje in solidarnost ljudi, vojske, policije, številnih prostovoljcev. Ljudje so prinašali hrano in osnovne potrebščine, četudi le vrečko pomaranč za otroke. Stisnilo me je vsakič, ko je do mene pritekel begunski otrok, me objel z žarečimi očmi in širokim nasmehom. Začutila sem vso nemoč.

Sram me je, da Evropa ni sposobna narediti več. Kaj se nam je zgodilo Evropejcem, vsem tistim, ki danes ne čutijo obupa in stisk ljudi, ki bežijo zaradi vojn in revščine? Za kar niso krivi sami, ampak zahodni svet, tudi mi. Kaj se je zgodilo evropskim voditeljem, institucijam, politikom, posameznikom, vsem tistim, ki danes niso sposobni prevzeti vsaj dela odgovornosti? Bomo dopustili, da projekt povezane Evrope, Unije, ki je zagovornica človekovih pravic in branilka demokracije po svetu, te vrednote potepta na lastnem pragu?
Bomo res na račun okoli dveh milijonov beguncev zapravili vse, kar smo zgradili v desetletjih po drugi svetovni vojni: prostor svobode, blaginje in miru? Da, ekonomska in finančna kriza je načela socialne in moralne vrednote Evropejcev, ustvarila brezposelnost in revščino. Ampak v vsaki krizi nastopi tudi čas, da stopimo skupaj in poiščemo rešitve. Ni enostavnega in ni enega odgovora. A begunsko vprašanje ni vprašanje, na katerem se sme deliti politika. To ni vprašanje, s katerim se nabira politične točke. To je preprosto naša odgovornost do ljudi. Do otrok, ki postajajo vse pogosteje žrtve trgovine z ljudmi, tihotapstva, zlorab. Do žensk, do najbolj ranljivih ljudi, ki se borijo za preživetje. Preprosto gre za vprašanje pomoči sočloveku.

Ko sem po treh dneh sinoči zapustila Grčijo in se vrnila v Bruselj, mi je šla po glavi le ena misel. Kaj bi dala, da bi vsak, ki širi strah, nestrpnost in ksenofobijo, dan preživel z begunci. Skušal deliti in razumeti njihovo usodo. Ker se bo morda tudi nam ali našim otrokom kaj podobnega zgodilo v prihodnosti. In se je zgodilo že tudi nam, Slovencem.
Ne želimo ljudem nečesa, česar ne bi želeli, da se zgodi nam ali našim najbližjim.

Nisem ponosna, da gradimo žičnate ograje, nisem ponosna, da zapiramo meje, in sram me je, da nimam dovolj mehanizmov, s katerimi bi spremenila svet na bolje. A trudila se bom vsaj z majhnimi koraki. In srčno si želim, da bi v Uniji zmagala modrost in razum.

Še je čas. A zato so nujni skupni napori. Vseh, kjerkoli. Imamo dobre zgodbe, delimo jih. Solidarnost ne pozna meja. Ko bomo to dojeli, bomo lahko spet ponosni Evropejci. Do takrat pa naj za večino evropskih držav obvelja napis, ki prišleke pozdravi ob vstopu v divje taborišče Idomeni: "Človekove pravice tu ne veljajo."