Zelo sem razočarana nad odzivom španskih oblasti, ki so nad lastno ljudstvo poslali oborožene policiste. Iz lastne zgodovinske izkušnje bi moralo biti španskim voditeljem jasno, da enostranska uporaba sile ne prinaša rešitev, česar se tudi Slovenci še kako zavedamo.

Enako razočarana sem tudi nad odzivom Evropske komisije (pa tudi medlimi sporočili večine voditeljev evropskih držav, med njimi slovenskega premierja Cerarja).
Zadržanost glede podpore referendumu bi morda še bila nekako razumljiva, glede na to, da je v EU še veliko primerov narodov, ki težijo k samostojnosti, a sem kljub temu pričakovala, da bo Evropska komisija kot varuhinja evropske demokracije v duhu zaščite temeljnih vrednot EU in človekovih oz. pravic narodov nemudoma in ostro obsodila nasilje. Pa je glede neverjetno surovega in zame osebno tudi nepričakovanega dogajanja v Kataloniji zavzela mlačno in pohlevno politično stališče, prazne diplomatske besede, s katerimi se očitno ne želi zameriti španski vladajoči strukturi.

Pri tem je ne zanima, ali se je zamerila Kataloncem, ki so MIRNO oddajali svoje glasove na voliščih, in ki niso mogli in ne bi smeli biti povod za politično zapovedano policijsko nasilje. V tej luči ni pomembno, ali gre res samo za notranjepolitično vprašanje, ali je bil referendum neustaven, pa tudi primerjave z drugimi državami niso zelo bistvene.
Menim sicer, da kršitev temeljnih človekovih pravic in demokratičnih načel nikoli ne more ostati 'samo' notranjepolitično vprašanje in Komisija bi se tega kot varuhinja temeljnih pogodb morala zavedati enako, kot se v primeru Poljske, Madžarske in drugih primerih po EU in svetu.

Očitno je, da je po dolgih letih neuspešnih pogovorov, poskusov spremembe ustave in dodelitve več pravic Kataloncem v odnosih med Barcelono in Madridom moral nastopiti prelomni trenutek – preverjanje stališča o samostojnosti, ki ga v duhu pravice do samoodločbe povsem razumem. Evropska komisija pa žal ne razume, da mirni volivci v vrsti pred volišči preprosto ne smejo biti tepeni.

Evropska unija v 21. stoletju ne sme ponuditi ne prostora ne časa pretepanju ljudi z gumijevkami, temveč si mora prizadevati za uresničevanje temeljnih pravic vseh svojih državljanov in ohranjati mir. Zato sva s predsednikom SD Dejanom Židanom včeraj poslala pismo Sergeiu Stanishevu, predsedniku Stranke evropskih socialistov, in Gianniju Pitelli, predsedniku Skupine socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu, in v njem izrazila stališče slovenskih socialnih demokratov, ki smo zgroženi nad dogajanjem in ga ostro obsojamo. Pozvala sva njiju in vse evropske voditelje, da tudi sami obsodijo takšna dejanja ter apelirajo na špansko in katalonsko stran k takojšnjemu reševanju statusa Katalonije in drugih odprtih vprašanj z mirnim dialogom.
Odločanje o lastni prihodnosti namreč ostaja temeljna pravica naroda in prepričana sem, da nerazumljivo nasilje ni zadušilo katalonske želje po neodvisnosti.

Upam, da si bodo španski voditelji ohladili glave in umirili situacijo, se opravičili za svoje dejanje, in da bo tudi katalonska oblast pripravljena ponovno sesti za mizo. Sicer se lahko soočimo s hudo tragedijo, katere vpliv lahko pljuskne preko meja. Evropska komisija bo tedaj težko trdila, da gre za notranjepolitično vprašanje Španije.