Poslanci v politični skupini socialistov in demokratov, ki ji pripadam, smo se zavzeli za to, da bi bili iz te direktive IZLOČENI vsi servisi v javnem interesu (t.i. service of general economic interest (SGI)), kamor spada tudi oskrba z vodo. To izvzetje je bilo sprejeto na vseh odborih, ki so o omenjeni direktivi dajali mnenje, ni pa bilo izglasovano na odboru za notranji trg in varstvo potrošnikov (IMCO), ki je nosilni odbor za to direktivo.

Izvzetje - podpiram ga tudi sama - smo želeli zato, ker direktiva lahko skriva tudi pasti.
Spodbuja koncesije pri upravljanju s pitno vodo in omogoča, da koncesije dobijo tudi velike tuje zasebne družbe.
Samo po sebi to ni napačno, če ne bi praksa v državah v Evropi in po svetu kazala, da se je taka privatizacija v skoraj vseh primerih izjalovila, da skoraj nimamo primera dobre prakse.

Mednarodne korporacije v veliko primerih niso vlagale v osnovno infrastrukturo in so ta strošek prelagale na lokalno skupnost. V majhnih državah je to še toliko bolj kočljivo. Slovenska podjetja se ne bi mogla kosati z velikimi korporacijami. Te pa so profitna podjetja, ko hočejo in morajo svojim delničarjem zagotoviti dobiček.

Cene oskrbe s pitno vodo v Sloveniji določajo občine in jih brez njihovega soglasja ni mogoče spreminjati. To pomeni, da koncesionar, tudi če gre za veliko družbo iz tujine, ne more samostojno podražiti vode. Nekateri menijo, da bi se ob morebitnem prihodu tujega koncesionarja cena storitve oskrbe z vodo lahko tudi znižala, predvsem zaradi pregovorno stroškovno neučinkovitih javnih podjetij. Vprašanje je seveda, kaj bi sledilo.

V praksi so se cene vode običajno dvignile, oskrba pa poslabšala (Francija, Nemčija, Turčija, Italija, Portugalska).
Tudi glede kakovosti vode, če bi bil koncesionar tujec, ni enoznačnih odgovorov. Poznan mi je samo primer iz Anglije, kjer sta se po podatkih Svetovne banke po privatizaciji infrastrukture (cevovodi in čistilne naprave) izboljšali kakovost pitne vode in čistost rek.

Vse je sicer stvar koncesijske pogodbe in zavez. Če jih koncesionar ne upošteva, se pogodba lahko razdre. Vendar je škoda še storjena! Gre za javno dobrino, s katero ne moremo in ne smemo eksperimentirati.

V najboljšem primeru bi torej s takimi koncesijami dobili posodobljena vodna omrežja, manjše izgube vode in nespremenjeno kakovost pitne vode in enako ceno storitev. V najslabšem pa recimo koncesionar ne bi vlagal kapitala v posodobitve omrežja, ne bi skrbel za nadzor kakovosti vode in bi samo počasi, a zanesljivo dvigoval ceno vode ob slabši kakovosti vode.

Direktiva sicer, kot rečeno, privatizacije ne zapoveduje in daje državam odgovornost in dolžnost skrbeti za kakovost lastne vodne oskrbe. Vendar je ta del osnutka direktive pisan na kožo velikih koncernov, ki so (kot je priznala Evropska komisija!) osnutek tudi sestavljale, te pa imajo v mislih dobiček.

Glede na to, da je bila v Sloveniji direktiva s strani vlade podprta brez javne razprave, čeprav se tiče ene najbolj javnih dobrin, in glede na dejstvo, da se glede na stanje morale, duha in financ v naši državi vsaka stvar sprevrže v orodje tržnega in žal tudi političnega trgovanja, v tem trenutku ne verjamem, da bi povečanje koncesijskih možnosti pri upravljanju z vodo našim državljankam in državljanom prineslo kakršno koli korist.
Zato se bom še naprej zavzemala, da se vodo kot dobrino v javnem interesu izvzame iz direktive o dodeljevanju koncesij.

Za prihodnost pa pričakujem javno razpravo, argumente in pojasnila, ki bodo poleg finančnega upoštevala tudi okoljske, socialne in druge vidike.