Spoštovani!

Iskrena hvala, da ste mi dali priložnost, da danes spregovorim našim internirankam in ostalim zbranim in povem nekaj misli, ki se mi porajale v zadnjih nekaj letih, ko sem ta tradicionalni dogodek spremljala kot gostja.

Počaščena sem, da z menoj delite spomine na preteklost.
Ne glede na osebno in kolektivno bolečino, ne glede na nujo podoživljanja morečih trenutkov, je vzdrževanje, ohranjanje zgodovinskega spomina na prekletstvo druge svetovne vojne potrebno in pomembno, in to z več vidikov.

Najprej zato, ker moremo in moramo na tak način vedno znova obsoditi nacizem in fašizem in se pokloniti njunim žrtvam. Pa seveda zato, ker lahko s tem skupinsko izrazimo hvaležnost preživelim in še živim.
Ženske, matere, hčere, prijateljice, tovarišice, ki ste preživele tiranijo taborišč, niste preživele po naključuju ali ker bi morda bile fizično tako zelo močne. Preživele ste, ker ste bile tako silnega duha.
Zato ste zmogle ohraniti ponos, držo, zato ste ohranile slovenstvo in narodu darovale največ, kar je mogoče. Za to vam osebno in prepričana sem, da tudi v imenu večine mlajše generacije, izrekam spoštovanje in poklon.

In nenazadnje so taki spominski dogodki pomembni zato, ker nam pridržijo ogledalo in ponudijo priložnost, da se zavemo, da moramo narediti vse, da se podobne grozote, ki bi jih povzročila hegemonija nekega naroda, vzpon kakršne koli ideologije, ali kakršno koli drugo zatiranje nikoli več ne zgodi. Evropa je svojo ceno za take napake že plačala.

Evropska unija je zrasla na pogorišču in ruševinah, prepojenih s krvjo.
Njeni temelji so zacementirani z vizijo, mislimi in dejanji ljudi, ki so zmogli preseči vsakovrstne delitve. Zato in zaradi številnih pametnih, dasiravno težkih kompromisov,  je Evropa danes varen, moderen prostor v svetovnemu mozaiku, življenjsko okolje, kjer se spoštuje svobodo, človekove pravice in družbeno, politično, kulturno, jezikovno raznolikost.

Vendar ne smemo nikoli pozabiti: te vrednote niso samoumevne. Brez stalnega negovanja ni nujno, da bodo preživele. Živimo namreč v času, v katerem sta po eni strani preobilje, po drugi pa trenutna kriza močno razjedla moralne vrednote, spremenila obraz gospodarstva in politike in precej predrugačila družbene odnose. Skrhano zaupanje v voditelje, ki ne morejo ponuditi hitrih rešitev, je slaba popotnica za prihodnost.

A odgovor na to ni in ne sme biti apatija. In odgovor ne sme biti populizem. Skozi zgodovino se je že večkrat izkazalo, da prav v kriznih časih dobijo krila ljudje, ki z dvomljivimi ali celo nevarnimi  idejami, a z dobro retoriko in dovolj karizme prepričajo nedejavne množice k slepemu sledenju. Tega ne smemo dovoliti. Trenutna nevarnost Evrope je prav vzpon nacionalističnih gibanj, skrajne desnice, ki si z vzbujanjenem sovražnega govora in širjenjem nestrpnosti nabirajo politične točke za vstop v nacionalne vlade in evropski parlament.
Populizma, ki protestira proti tujcem, manjšinam, vsem drugačnim, ne doma ne v Evropi ne potrebujemo. Slovenci ne potrebujemo voditeljev, ki z nenehnim trudom, da bi predrugačili zgodovino, razdvajajo narod in zastrupljajo mlade generacije, kot tudi ne potrebujemo voditeljev, pa naj bodo politiki ali gospodarstveniki, ki ne sprejemajo odgovornosti.
Potrebujemo voditelje z zdravo pametjo in hrbtenico, ki bodo zmogli preseči težnjo k osebnim in parcialnim interesom in ki jim ne bo edino vodilo dobiček za vsako ceno, in potrebujemo zdravo kritične, povezane in aktivne državljane, ki bodo takšne voditelje znali prepoznati in izbrati in ki bodo z artikulirano mislijo in besedo razmišljali in prispevali k prihodnosti.

Kajti ni vseeno, ali molčimo ali smo glasni. Če bi skozi zgodovino molčali, Slovencev ne bi bilo. Priključitev Primorske, ki danes  - tudi z nami - spet praznuje, bi bila nikoli dosegljivi sen. Koroška bi bila izumrla beseda. In Župančičevi verzi, s katerimi bom zaključila, bi nikoli ne zveneli, še sploh ne slovensko.

»Domovina je ena, nam vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt.
Bodočnost je vera, kdor zanjo umira, se dvigne v življenje, ko pade v smrt.«

Hvala za pozornost.