Zbrane gostje in gosti, organizatorji, hvala za povabilo in željo, da prav z menoj preživite današnji večer.  
157 let je minilo od upora ameriških delavk v newyorški tekstilni tovarni, s katerim so protestirale proti nečloveškim pogojem dela.
106 let je minilo, odkar je 15 tisoč žensk na 8. marec na ulicah New Yorka zahtevalo krajše delovne ure, boljšo plačo in volilno pravico.
In 104 leta so minila od pobude nemške socialistke in borke za ženske pravice Klare Zetkin za praznovanje dneva, s katerim bi obeležili pravice žensk.
8. marec, mednarodni dan žensk,  danes praznujemo v več kot 100 državah sveta.
A žal ne zato, ker bi z njim želeli zgolj obeležiti spomine na dolga stoletja, v katerih smo ženske živele v moški senci, temveč ga praznujemo in moramo praznovati predvsem zato, ker iz te sence še vedno nismo povsem izstopile.
Tudi v razviti Evropi ne. Številke  so neprizanesljive:
Sedemnajst odstotkov vseh žensk v državah EU živi v revščini. Povprečna stopnja zaposlenosti žensk je 60-odstotna. Pri tem se je v zadnjem desetletju število žensk, ki živijo v revščini, v primerjavi s številom revnih moških nesorazmerno povečalo. Razkorak med plačami med spoloma v EU znaša povprečno 18 odstotkov, v nekaterih državah članicah celo več kot 30 odstotkov.
In to kljub temu da se je zakonodaja na številnih področjih bistveno izboljšala.
A to, da ženske ščitijo zakoni, še ne pomeni, da jih družba tudi v resnici brani.  Tudi družbena realnost je namreč neprizanesljiva. 
Poglejmo.
Ženske so bolje izobražene, a jih ni na vodilnih mestih. Ker morajo izbirati, ali bodo direktorice ali matere. Zaradi tega, ker so poslovno uspešne, imajo občutek krivde. Kajti - tradicionalno so ženske odgovorne za družino, vzgajanje otrok in njihovo zdravje, skrbijo tudi za druge odvisne člane družine, starejše in priklenjene na posteljo. Ob tem pa družba meni, da so ženske "nadležne delavke".
Učinek te mešanice pa je pravzaprav  zaskrbljujoč:
v pokoju so ženske še revnejše kot takrat, ko so še delale. Njihove pokojnine so nižje od moških, ker so ostajale doma in skrbele za otroke, prav tako so opravljale delo s skrajšanim delovnim časom, da bi lažje uskladile družinsko in poslovno življenje.
Pa se pri tem sploh še nisem dotaknila nasilja nad ženskami v vseh mogočih pojavnih oblikah, družbenega in siceršnjega položaja Rominj, žensk invalidk, brezdomk, pa pravic lezbijk in tako dalje. Kot tudi nisem omenila položaja žensk iz manj razvitih delov sveta ...
Ostanimo v Evropi.
V zadnjih letih se pri nepodpiranju ali neizvajanju različnih programov, tudi tistih, ki bi pripomogli k izboljšanju položaja žensk, kot izgovor pogosto uporablja »težko stanje zaradi  finančne in gospodarske krize«. A videli smo, da so vlade velikodušno podprle banke in podjetja. Ko pride do pomoči družinam, še posebej v zvezi z rojevanjem otrok, pa je kriza uporabljena kot alibi. Kakšna je torej resnična politična volja?
V zadnjih mesecih je nekaj glasovanj v Evropskem parlamentu pokazalo, da nas lahko omejevanje človekovih pravic, posebej tudi pravic žensk, upravičeno skrbi. Naredili smo korake nazaj, pa naj omenim le enega, in sicer glede pravice žensk do odločanja o lastnem telesu.
V času,  ko se mednarodna skupnost zavzeto pogaja o globalnih politikah za razvoj in enakost spolov za prihodnje generacije, so poslanci zavrnili poročilo o spolnem in reproduktivnem zdravju ter pravicah, ki ga je pripravila portugalska poslanka Edith Estrella.
To poročilo, ki niti ni bilo zakonodajno, predstavlja obsežno analizo stanja spolnega in reproduktivnega zdravja ter s tem povezanih pravic v državah članicah Evropske unije.  Zajema analizo področij od enakosti spolov in opolnomočenosti žensk, spolnega nasilja ...  do izobraževanja, statističnih podatkov o umrljivosti mater, najstniških nosečnostih itd. Predvsem pa poročilo poudarja dejanske potrebe žensk. Poročevalka je predlagala tudi konkretne ukrepe, ki bi lahko močno pripomogli k izboljšanju stanja.
Ki pa se na evropski ravni še kar lep čas  ne bodo izvajali. Konservativne evropske organizacije so namreč s svojimi dezinformacijskimi kampanjami, v katerih so se osredotočile zgolj na pravico do splava (kot klasično orodje za delitev javnosti)  – vsebino poročila z naravnost neverjetnimi lažmi izrabile do te mere, da je bilo poročilo zavrnjeno. Poslanci so nato sprejeli alternativno resolucijo, ki poudarja pristojnost zgolj držav članic pri urejanju družine in zdravja …
Kam lahko to pelje, najbrž ni treba posebej poudarjati.
V Evropi, ki želi svetu dajati zgled ravni človekovih pravic in ki se že desetletja na skupni ravni  trudi za enakopravnost med spoloma, zdravje in dostojanstvo vseh svojih državljanov, smo se s tem vrnili v preteklost.
Kot ženska in poslanka sem nad tem že izrazila in ponovno javno izražam svojo zaskrbljenost. Utopično je pričakovati enakost med spoloma, če je ženskam odvzeta pravica nad nadzorom lastnega telesa.
A skrbi me, da škodljivosti takih in podobnih korakov zase in za svoje potomstvo ne prepoznajo tudi mnoge ženske!
Skrbi me, ker se tudi nekateri liberalni poslanke in poslanci Evropskega parlamenta trudijo za večje omejevanje za ženske na tem področju.
Skrbi me nekritično poročanje medijev (predvsem katoliških) in skrbi me, ker si državljani dovolijo, da jim njihovo mnenje o tako pomembnih zadevah oblikujejo zgolj enostranski in nepreverjeni viri (kot sem lahko razbrala iz pisem, ki so mi jih pošiljali). 
Zaradi omenjenega in podobnih poskusov obujanja diskriminacije spolov je nujno, da ženske imamo svoj osmomarčevski dan. In čeprav rade rečemo, da bi morali o nas govoriti vse leto, ne le za dan žena, ta en dan v resnici potrebujemo.
Zato da lahko množično in glasno opozorimo, da so ženske v svetu še vedno marginalizirane samo zato, ker so se rodile kot deklice.
Potrebujemo ga zato, da izobražujemo. Zato da posvarimo, da smo si ljudje vse svoje pravice skozi zgodovino morali izboriti, pa naj so se zdele še tako samoumevne, kot je samoumevna enakovrednost ljudi in spolov.
In tudi zato potrebujemo ta dan, da opozorimo, da tudi v Evropi  še vedno obstajajo skupine, ki bi žensko zaprle v trikotnik otroci-cerkev-kuhinja, z vsemi posledicami, ki jih ta prinaša. 
Tudi v luči bližajočih se evropskih volitev to ni nepomembno. Kajti kakor bomo izbrali, tako nam bodo postlali. Državljanke in državljani imamo svojo moč in moramo jo izkoristiti.
Slogan newyorških delavk je bil “Kruh in vrtnice”. Kruh je simboliziral ekonomsko varnost, vrtnice pa boljšo kakovost življenja. Danes ženske sprejemamo vrtnice, vendar še vedno zahtevamo kruh. Kajti brez nas, ki predstavljamo več kot polovico prebivalcev zemlje, ni prihodnosti!

rn rn rn rnrn rn Normalrn 0rn rn rn 21rn rn rn falsern falsern falsern rn SLrn X-NONErn X-NONErn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rnrn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rn rnrnrn