Zavzela sem se za porazdelitev bremen, večjo finančno pomoč državam na udaru, dostojno obravnavo beguncev v vseh ozirih, ob hkratni spremembi evropske migracijske politike, vzpostavitvi varnih poti in jasnimi načeli obstoječega schengenskega sistema ter še nekaj za nekaj stališč, ki smo jih socialni demokrati nedavno predstavili tudi na novinarski konferenci. Med njimi tudi obsodbo širjenja ksenofobnih stereotipov. 

Slovenska vlada je žal (ponovno) zamudila trenutek, ko bi se lahko med prvimi postavila ob bok državam, ki so s primernim načinom komuniciranja s svojimi državljani in jasno izraženo solidarnostjo pokazale, da imajo še vedno jasen sistem vrednot, ki je Evropo za vsaj pol stoletja postavila na zemljevid kulturno in moralno razvite celine, ki spoštuje človeka. Namenoma ne omenjam demokracije. In namenoma ne omenjam vseh sedmih desetletij obstoja skupne Evrope. Kajti morala Evropa ni več, kot je bila.  
V medijih lahko zasledimo zelo različna stališča do reševanja begunske problematike, enako je, če poslušamo pogovore med ljudmi. Facebook nas zasipa s članki, ki odpirajo toliko vprašanj, kolikor je v njih stavkov. Zadnji zgodbi, ki sem ju prebrala, sta bili govor sirijske mladostnice Rime Darious v Beogradu in intervju z Jurijem Jatskom. Dariousova (med ostalim) pravi: begunci niso pravi Sirijci, kajti tisti pravi se doma borijo za svobodo, odšli so le ekonomski migranti. Zahod bi beguncem lahko pomagal tako, da bi denar, namenjen beguncem v Evropi, namenil za obnovo njihovih hiš in služb v Siriji, predvsem pa bi moral nemudoma ustaviti vojno. Yatsko pa med drugim takole:  Evropa je sodelovala pri rušenju stabilnih režimov in zahod je namerno povzročil begunski val. Problem je, ker noben politik ni za to osebno odgovoren. Sedaj iste strukture skušajo pomagati beguncem. Ljudje, ki bežijo, so žrtve zločinov na različnih nivojih, zato jih ne smemo obsojati. 
Zanimivi razmišljanji z mnogimi iztočnicami za razpravo in analizo.
V resnici ni najbolj pomembno, v kakšni meri se strinjam(o) z vsako in z vsemi od njunih izjav. Njihov skupni imenovalec je, da ljudje odhajajo, ker doma nimajo možnosti preživetja. Razprave, ki jih sproža tema begunci, bi morale zato imeti predvsem dve nujni posledici: takojšnje ukrepe za pomoč tistim beguncem, ki so že na naših tleh, in takojšnje ukrepe, ki bi na vojnih območjih začeli ustvarjati mir.
Če bi begunce obravnavali kot ljudi, otroke, žene, može, bi postalo popolnoma nepomembno, kakšna je barva njihove kože in h kateremu bogu molijo, preden zaspijo.
Če bi se bile države v duhu solidarnosti takoj sposobne dogovoriti za delitev bremena, ne bi bili deležni pretresljivih prizorov z madžarskih postaj in Nemčiji ne bi bilo treba začasno zapreti mej.
Na Madžarskem, kjer smo priča številnim povsem neprimerni ravnanjem z begunci,  prav danes v veljavo vstopa nova zakonodaja, ki med ostalim predvideva do tri leta zapora za nezakonit prestop meje in do pet let zapora za tiste, ki bi ob nezakonitem vstopu v državo povzročili materialno škodo. Kot bi Madžari doživeli kolektivno nacionalno amnezijo; med brcanjem v begunce se nihče več ne spomni, da je po Sovjetski invaziji državo zapustilo več 100 tisoč ljudi, ki so kot begunci preplavili večinoma Zahodno Evropo. Tudi Nemčijo! Ta je ponovno uvedla nadzor na meji z Avstrijo, kjer se preverja potovalne dokumente, za poostren nadzor na meji z Avstrijo se je odločila tudi Češka, prav tako nadzor izvaja Avstrija na meji z Madžarsko in policiji na pomoč pri obvladovanju razmer pošilja svojo vojsko. Notranje schengenske meje vse od njihove odprave leta 1995 niso bile tako ogrožene kot ta hip.
Jasno je, da Evropa sama ne more biti rešitev begunskega problema in da ne glede na morebitno voljo lahko sprejme le omejeno število ljudi. A gradnja ograj ni, ne sme in ne more biti odgovor na trenutno krizo. Ob tem me veseli včerajšnji rezultat ankete v časopisu Delo, ki je pokazala, da vsaj 76 odstotkov anketirancev nasprotuje postavitvi ograje na meji z Hrvaško. Poleg tega je skoraj 70 odstotkov anketirancev zmotil tudi nestrpen odnos ljudi do beguncev.
Evropa bi z odločnejšim in hitrejšim ukrepanjem lahko dosegla veliko več.
Tu mislim na kratkoročne hitre ukrepe, kot so prejem in namestitev beguncev ter programi za njihovo družbeno integracijo.  Sem seveda spada tudi vzpostavitev obveznega mehanizma za preselitev beguncev. Izredni sestanek ministrov za notranje zadeve je bil težko pričakovan, dolgo se je tudi ugibalo, ali bo državam članicam uspelo zbrati zadostno večino ta ukrep. Sramotna je opozicija Višegrajskih držav, ki ne želijo sodelovati v mehanizmu porazdelitve bremen.
Mislim pa z odločnejšim ukrepanjem tudi na tudi na reševanje vzrokov krize, ki se običajno postavlja med dolgoročne ukrepe, čeprav sem prepričana, da bi z resno politično voljo sadove že lahko želi. Če bi namreč Evropa resnično imela svojo zunanjo politiko in svojo politično vizijo, bi kot stara celina narodov, ki so  -drugače od ZDA- doživeli in preživeli bistveno več zgodovinskih izkušenj in bi morali imeti temu primerno daljši zgodovinski spomin, v vsakem trenutku morala izraziti podporo režimom, ki zagotavljajo stabilnost, četudi ti morda (še) niso v popolnosti po meri naše demokracije. Tako ljudje kot demokracija za svoje razvoj potrebujejo mir, delo in čas.
S spremembo retorike do sirskega predsednika na Otoku se sicer nakazujejo neke spremembe politike do Sirije ter s tem v mednarodnem boju proti samooklicani Islamski državi in našo zavezanostjo v boju proti terorizmu. Bo pa ob tem potreben dialog z Rusijo in Iranom. A nič ni nemogoče!
In zakaj nihče ne govori o Turčiji? Država, ki nudi zatočišče več dvema milijonoma sirskih beguncev in ki je zaradi notranje političnih trenj med Kurdi in predsednikom Erdoganom tik pred državljansko vojno? Brez stabilne Turčije bo mir na Bližnjem vzhodu resnično težko doseči. Novo priložnost država sicer dobiva na volitvah 1. novembra, vendar je vprašanje, ali jo znala izkoristila.
Žalosti me, ker imamo v Evropi ne le razmajan, temveč celo sprevržen sistem vrednot. Po svoje razumem ljudi, ki pravijo, naj begunce pošljemo v ZDA. Kot naj si breme delimo Evropejci, bi ga morali tudi Američani.  A žal pri begunski krizi ni enoznačnih odgovorov in ni instantnih rešitev.
Dejstvo pa je, da se bo Evropa v prihodnosti spremenila in prej kot bomo to dejstvo sprejeli, lažje in boljše bodo rešitve za prilagajanje novim pogojem in razmeram.  Če se EU iz te izkušnje ne bo ničesar naučila in če ne bo zahtevala, da se iz tega učijo tudi druge velesile, potem smo skupnost žal izgubili.