Spoštovane kolegice in kolegi,

Prejšnji teden sem se vrnila iz Libanona, kjer si štiri milijone Libanoncev deli državo s skoraj poldrugim milijonom beguncev. Med begunci v Libanonu je slaba četrtina Palestincev, ki so že drugo, tretjo generacijo še vedno brez državljanstva, ostali so večinoma iz Sirije. Več kot polovica vseh beguncev je otrok, med njimi tretjina šoloobveznih, a jih v šolo hodi le 30 odstotkov, vsi ostali pa so prepuščeni znanju in naukom ulice.

Integracije ni. Dovoljenja za prebivanje so predraga ali nedostopna, vse več beguncev nima več papirjev, mnogi starši zaradi strahu otrok preprosto ne pošiljajo v šolo.

V EU imamo edinstveno priložnost, da s strokovnim znanjem in dobrimi praksami državi pomagamo pri vzpostavitvi trajnostnega sistema izobraževanju beguncev.

Skrbi me tudi poskus libanonske vlade, da dele Sirije razglasi za varne dele države, kamor bi se lahko begunci vrnili. To je nesprejemljivo.

Libanonu je potrebno pomagati ne le finančno, tudi s pomočjo pri vzpostavljanju delujočih politik, ki bodo sredstva v visoko koruptivne, okolju učinkovito uporabile. Država je zaradi vojne v Siriji na robu političnega in ekonomskega zloma. Na kocki ni le ena ampak več generacij. Mladi, ki sem jih spoznala imajo izjemen potencial. Omogočiti jim moramo izobraževanje, omogociti jim moramo, da je njihova izobrazba priznana in da imajo prihodnost.