Drage delegatke in tovarišice, spoštovani vsi zbrani!

Leta 1943 ste se na prvem kongresu Slovenske protifašistične ženske zveze zbrale v okupirani domovini, sredi narodnoosvobodilnega boja. Predstavljale ste tisti del žensk - mater, žena, sester, hčera, - ki je bil ne glede na trpljenje in vojne grozote odločen, da se ne ukloni in se ne preda poniževanju. Še več, prevzele ste odgovornost, da boste svojo trmo in sposobnosti prenesle tudi na druge. Zavedale ste se svojih dolžnosti in svojih sposobnosti. Zavedale pa ste se tudi pravic. Pa ne le svojih, temveč pravic vseh: žensk, moških in otrok. Zato niste bile le učiteljice, bolničarke, kurirke, partizanke. Bile ste organizatorke in demonstrantke, bile ste aktivistke in do zadnjega: borke.
To pot ste vzdrževale 71 let, današnje srečanje in naše veliko število pa dokazujeta, da bo še dolgo tako.

Nobena sprememba se ne zgodi brez vztrajnosti, najsi gre za družbo in domovino, politiko in zakone, osebne odnose in družino.
V nobenem človeškem obdobju ni napredka brez skupin, kakršna je bila in je vaša. Brez ljudi, ki se z neuklonljivim zavedanjem, da imajo prav, postavijo po robu krivici, neumnosti, zatiranju, diskriminaciji. In pri tem vztrajajo, četudi žal ne gre brez žrtev.

Dejstvo je, da so se pravice žensk tudi v vojnih časih krepile, za kar imajo članice antifašistične zveze in kasnejših ženskih društev neprecenljive zasluge. Dolžnost mlajših generacij pa je, da doseženo stopnjo ženskih pravic ne le vzdržujemo, temveč še povečujemo.

Zavedati se moramo, da so predsodki proti ženskam dandanes sicer manj očitni, a niso izginili, in ženska vprašanja ostajajo na tnalu družbenih interesov.
Slovenke imamo glede svojih pravic sicer še vedno sorazmerno dober položaj, a se z njim še zdaleč ne smemo zadovoljiti. Nasprotno, v času finančne in pravzaprav splošne krize moramo biti nenehno in še toliko bolj pozorne na vse dejavnike, ki bi nam lahko krčili polje pravic, pa naj bo to zdravstveno, socialno, zaposlitveno, politično ali drugo področje.

Gospodarska kriza je zaradi številnih dejavnikov ženske dokazano bolj prizadela kot moške. Tudi pri nas. Ženske imajo praviloma nižje dohodke, na njih je večje breme gospodinjskih opravil in vzgoje otrok, hitreje ostanejo brez zaposlitve, so pogosteje žrtve fizičnih in drugih zlorab, zato se v kriznih stanjih veliko pogosteje znajdejo na družbenem robu, kjer so lahko hitro oropane doma in dostojanstva.
Prav ta teden sem ob svetovnem dnevu brezdomstva v Evropskem parlamentu gostila konferenco o brezdomkah - njihovo število se, skupaj s številom brezdomnih otrok - povečuje povsod po Evropi.

To pa vsekakor ni Evropa, kakršno si želim.

Kakor si tudi ne želim Evrope, kjer bi prevladovale nacionalistične težnje, kjer bi nas zavajali populisti, kjer bi odrivali ljudi zaradi njihove drugačnosti, ali kjer bi kdorkoli imel manj priložnosti le zato, ker je napačnega spola.

Spodbujanje žensk, da zasedajo visoke gospodarske ali politične položaje, je z nekaj že dokaj utečenimi orodji, kot so zadrge na glasovalnih listah, predpisan odstotek žensk v odločevalskih odborih in podobno, sicer že obrodilo nekaj sadov, tudi v Sloveniji.

A vsega se ne da urediti s predpisom. Za preseganje vseh takih diskriminatornih stanj potrebujemo zavedne državljane, ki so posamič ali v skupini pripravljeni vztrajati ne le pri spremembi zakona, temveč se truditi za spremembo duha in vrednot.

Za slednje bi se morali bolj osebno in angažirano truditi tudi politiki.

Ko sem pred leti sama stopila na zavito politično cesto, sem si veliko stvari predstavljala drugače. Ne morem reči, da mi je bilo težje samo zato, ker sem ženska, res pa je, da je svet politike še vedno zelo moški svet.

V letošnjem letu, ki je bilo politično izrazito pestro, zame osebno pa zelo naporno, sem se veliko naučila. In se prepričala, da Slovenci resnično potrebujemo prevetritev vrednot. Dokler bodo odločitve krojili parcialni interesi, ki so prva ključna beseda sedanjosti, do takrat ne bo možnosti za složnost, ki je drugi ključ do boljše prihodnosti.

Ker sem se rodila kot optimistka in sem za to zelo hvaležna, bom zaključila optimistično, z omembo imena, ki me spominja na vašo preteklost in navdaja z upanjem za žensko prihodnost po vsem svetu: Malala, deklič, ki je dobil Nobelovo nagrado za mir.

Organizatorka, demonstratorka, aktivistka, borka do konca.

In dokaz, da ni res, da se ničesar ne da storiti.

Sicer pa ve, drage ženske, to najbolje veste.

Vsem delegatkam, ki ste še med nami, ob današnji obletnici iskreno čestitam, vsem, ki so odšle, se zahvaljujem za njihov pogum.

Počaščena sem za priložnost, da sem vam danes smela spregovoriti, da ste me izbrale, ker v meni vidite žensko, ki je željna in sposobna izboljšati našo skupnost.

Vedno, tudi danes na to sončno nedeljo, verjamem, da me, ženske, zmoremo vse.

 

Hvala.