Če upoštevamo še, da se je prava javna razprava (vsaj v Sloveniji) začela šele pred nekaj tedni, ni čudno, da smo tako javnost kot poslanci deležni zelo različnih, tudi populističnih in črno belih informacij, in da se vse vrti le še okrog členov 11 in 13, ki pa ne nosita edinih pomembnih vsebin.

Nedvomno Evropa zaradi skokovitega napredka tehnologij potrebuje zakonske spremembe na tem področju in edino prav bi bilo, da avtorji prejmejo pravično nadomestilo za svoje delo. Založniki, avtorji in imetniki pravic to povsem upravičeno zahtevajo. Prav tako upravičeno pa zahtevajo svoje pravice uporabniki.

Usklajevanja obojega se direktiva po mojem mnenju loteva na napačen način. Predlog je po dveh letih (netransparentnih) postopkov skupek ne dovolj premišljenih kompromisov, bolj v duhu, da se pač nekaj zgodi. Dejstvo, da je na 20 členov podanih več kot 250 amandmajev, dovolj zgovorno priča, da je (kljub nekaj dobrim predlogom) ta predlog prej kot ne slaba podlaga za nadaljnja pogajanja.

Na to ne opozarjajo le državljani, piratske stranke, organizacije civilne družbe (ki jih zagovorniki direktive z veliko lahkoto označujejo za »Googlove plačance«), marveč številne izobraževalne in znanstvene ustanove, evropski akademiki itd., ki zagotovo zagovarjajo koncept plačila za avtorsko delo, vendar pa se zavedajo močno negativnih posledic, ki bi jih sprejem direktive v ponujeni obliki lahko prinesel. Pridružujem se njihovim argumentom.

Kar se tiče mojega glasovanja v Evropskem parlamentu lahko ponovim, da sta člena 11 in 13 kljub dobrim namenom za popravo krivic avtorjem nesprejemljiva, saj sta neuravnotežena, omejujoča in neskladna z evropskim pravnim redom. Poudariti želim še člena 3 in 4, ki sta izjemnega pomena za javni interes, in sicer za izobraževanje, raziskovanje in doseganje ciljev programa Obzorje 2020. Člena potrebujeta nujne izboljšave. Šele po analizi amandmajev (razprave bodo potekale še nocoj pozno v noč) bo mogoče ugotoviti, ali kateri od njih daje zadostne možnosti in zagotovilo za izboljšave direktive v nadaljnjih pogajanjih.

Ne želim podpreti slabo pripravljene oz. nedorečene zakonodaje, ki omogoča tako zelo različne interpretacije, samo zato, ker potrebujemo spremembe.

Kar potrebujemo, so delujoča pravila, ki bodo v korist vsem. Potrebujemo tudi transparenten pristop in upoštevanje vseh mnenj med samo pripravo zakonodaje. Da je netransparentnost strel v koleno, se je izkazalo pri Acti, Ceti in še kje, zato v tem smislu apeliram na Evropsko komisijo in države članice na spremembo postopkov, da ne bomo tako pomembnih in kompleksnih tem obravnavali tik pred glasovanjem. Dosedanji način je recept za slabo voljo in popolno polarizacijo, tudi jezo in užaljenost. To sta nedavno dokazala tudi predstavnika avtorjev in založnikov, ko sta na javni konferenci – še preden sta bila sploh na vrsti za besedo - protestno zapustila prizorišče. S tem sta pravzaprav veliko povedala in verjetno dokončno nagnila jeziček na moji tehtnici. 

Rada bi omenila še mejle, ki jih pošiljajo nasprotniki direktive, da bi vplivali na odločitev poslancev v EP. Res jih je veliko, težko pa jim očitam, da »jih omogoča velikan Google« in da »onemogočajo naše delo«, kot trdijo nekateri od mojih poslanskih kolegov. Skoraj enako veliko je namreč tudi mejlov od zagovornikov, ki jih kakopak omogoča taisti Google in bi po tej logiki torej enako onemogočali delo. Resnica je tudi, da ni prvič, da smo deležni takega »bombardiranja« – enako oziroma še huje je bilo pri ACTI, CETI, pravici do vode … Zavedati se moramo, da gre za povsem legitimne in običajne državljanske pobude in angažiranost državljanov, ki smo jih državljani vsekakor dolžni slišati. Odločitve, ki jih sprejemamo, pa niso povezane s številom mejlov, marveč z vsebinami, ki na koncu vplivajo na vsakodnevno življenje vseh nas.  

Morda nam bo danes v sicer zelo razdeljenem parlamentu uspelo z amandmaji predlog besedila predvsem pri omenjenih členih predrugačiti do te mere, da bo besedilo lahko šlo v nadaljnji trialog. Morda pa bo s tem predlogom konec in bo odbor moral delo začeti od začetka. V vsakem primeru pa je do končnega besedila in sprejetja direktive še zelo daleč. In nikar se ne slepimo – v prihodnosti bodo danes veliki še naprej veliki.  

---------------------------------------------------------

Konkretne vsebine omenjenih členov.

ČLEN 13 ureja položaj ponudnikov storitev, ki shranjujejo in zagotavljajo dostop do del, ki jih naložijo uporabniki teh storitev: kako imetnikom pravic zagotoviti, da od ponudnikov prejmejo nadomestila za tista objavljena dela, ki so varovana z avtorsko ali sorodno pravico, ob tem pa ohraniti nevtralnost interneta in preprečiti splošno filtriranje.

Osnovni problem je že v tem, da je predlog besedila, s tem ko nalaga nove obveznosti za platforme, na katere uporabniki nalagajo vsebine, v koliziji z določbami EU zakonodaje (direktiva o informacijski družbi, direktiva o poslovanju …) in z Listino EU o temeljnih pravicah in predstavlja tveganje za (samo)cenzuro in brisanje vsebin ter ogroža nevtralnost in svobodo interneta.

Za upravljavce platform je na voljo možnost sklenitve sporazumov z vsemi imetniki pravic (kar je v praksi seveda nemogoče) ali pa ostranitev vsebin, kar zahteva namestitev (plačljive in drage) tehnologije za prepoznavanje vsebin in uporabo te tehnologije (z vprašljivo učinkovitostjo), to pa dejansko pomeni obveznost splošnega filtriranja. Izjeme, ki se omenjajo, so premalo prilagojene in nefleksibilne.  

Predlog ne daje ravnotežja med zaščito pravic avtorjev in zaščito pravic uporabnikov. Obeta se nam tudi zmanjšanje kulturne raznovrstnosti objavljenih vsebin (namesto sklenitve licence z uporabnikom, bo platforma izdelek preprosto umaknila s spleta), kar je še posebej nevarno na trgih majhnih držav. Ne le, da člen 13 ne rešuje ustrezno avtorskih plačil, temveč odpira nove dileme.

ČLEN 11 uvaja novo pravico za založnike vseh medijskih publikacij (nova sorodna pravica), s čimer naj bi se olajšalo spletno licenciranje publikacij, povračilo naložb in uveljavljanje novih pravic na istih vsebinah. Člen predvideva plačevanje nadomestila založnikom in tiskovnim agencijam za vsakršno (tudi zasebno) rabo medijskih vsebin ali rabo delov medijskih vsebin (ki jih objavljajo spletni portali z novicami, spletni iskalniki … ter objave spletne povezave do novice

Glavni argument za uvedbo nove pravice so trditve založnikov, da zaradi agregatov novic izgubljajo prihodke, vendar pa raziskava, ki jo je naročila (pa ne javno objavila) Evropska komisija, tega ni dokazala.

Ponudniki bi se zaradi finančnega bremena lahko odločili za umik vsebin in povezav, kar bo v škodo uporabnikom, obenem pa bo okrnjena konkurenca med ponudniki spletnih vsebin. Izkušnje z vpeljavo podobnih licenc v Španiji in Nemčiji so bile izrazito negativne in so obremenile zlasti manjše spletne ponudnike. Člen zato predstavlja odločilno oviro novim medijem in ovira dostop do informacij. 

Vprašljiva ostajajo tudi razmerja med novo pravico in že obstoječo avtorsko pravico na istih vsebinah, enako vprašljivo je tudi, ali zelo kratka besedila in izvlečki sploh izpolnjujejo pogoje za avtorsko pravno varstvo.

ČLEN 4 – naj bi omogočil, da bodo učitelji in učenci lahko izkoristili digitalne tehnologije v okviru izobraževalnih ustanov za namene poučevanja. Kompromisni predlog natančneje določa izjeme od avtorskih pravic, ki naj bi spodbujale izobraževalno in raziskovalno dejavnost, in okolje, v katerem se te izjeme lahko izvajajo. Člen je zelo pomemben, saj vpliva na način razširjanja in podajanja znanja.

Izjema, kot je trenutno predlagana, je veliko preozka in omogoča različno izvajanje v posameznih članicah, kar je popolnoma nesprejemljivo. Tudi zahteva, da se smejo dela uporabljati le znotraj varnih zaprtih omrežij izobraževalnih institucij, ni sprejemljiva, saj bo zelo obremenila ustanove, ki si takih omrežij morda ne morejo privoščiti.

Poleg tega je predlog zasnovan tako, da se države članice lahko same odločijo, da (sicer brezplačne) izjeme za izobraževanje sploh ne bodo uvedle, če so na voljo (seveda plačljive) licence za uporabo določene vrste avtorskih del. Ta opcija države odvrača od uveljavljanja izjem in jih potiska k implementaciji licenc, ki jih bodo imetniki pravic (založbe!) gotovo zagotovili. To bi pomenilo znatno finančno obremenitev javnih in zasebnih izobraževalnih institucij ter jih prisilil v pogajanja s kolektivnimi organizacijami ali posamezniki. 

Zato osebno podpiram stališče Ministrstva za šolstvo RS, ki vztraja pri kar se da široki izjemi za izobraževanje: za vse nekomercialne izobraževalne dejavnosti učiteljev, mentorje, profesorjev itd., in učencev, kot del učnega procesa, ki lahko poteka v različnih okoljih (digitalnih in nedigitalnih) ter v vseh oblikah (uporaba del v vseh formatih, v celoti ali deloma, v originalni, prevedeni ali predelani obliki), koristiti mora tudi drugim subjektom, ki izvajajo nekomercialne izobraževalne dejavnosti (knjižnice, muzeji, raziskovalne ustanove, socialna podjetja, neprofitne organizacije ipd.).

Vztrajati je treba pri uvedbi obvezne izjeme, ki ne bo dajala možnosti uvedbe licenciranja in bo veljala za vse države članice.

ČLEN 3  - govori o tekstovnem in podatkovnem rudarjenju in daje raziskovalcem pravno varnost pri svojih dejavnostih, kar je dobro.

Vendar pa sem mnenja, da se mora pravica do rudarjenja v obliki izjeme nanašati na vse osebe v javnem in zasebnem sektorju, ki smejo izvajati tekstovno in podatkovno rudarjenje za vse namene, ne zgolj za znanstvene. Rudarjenje po javno dostopnih podatkih je ključnega pomena za razvoj znanosti in družbe, saj omogoča možnosti za raziskovanje, inovacije in krepi civilno iniciativo.   

Rudarjenje naj bo omogočeno za javne knjižnice, arhive, celoten zasebni sektor (študenti, samostojni raziskovalci, socialna podjetja, NVO, mediji itd.) in ne zgolj za znanstvene namene.

Omeniti je sicer treba, da pojem »znanstveno raziskovanje« ni jasno opredeljen. Zaskrbljujoče so tudi omejitve glede časa hranjenja podatkov, uporabljenih pri podatkovnem rudarjenju (ponovno zbiranje nekoč že zakonito zbranih podatkov …).

Obstaja možnost, da bomo s tem členom pregnali zagonska podjetja. Založniki bodo sicer lahko prodajali nove licence za podatkovne analitike, a se bodo po izkušnjah ta podjetja raje premaknila v ugodnejše pravno okolje, izven EU, česar pa si seveda ne želimo.