V obdobju 2004-2010 so države Evropske unije izdale 70 tisoč evropskih zapornih nalogov, 12 tisoč je bilo tudi izvršenih. To pomeni, da je prišlo do izročitve posameznikov, ki jih oblasti sumijo zločinov, storjenih na njihovem ozemlju. Evropski zaporni nalog je bil denimo podlaga za aretacijo ustanovitelja Wikileaks Juliana Assanga. Poslanci opozarjajo, da se ta pravni instrument vedno bolj uporablja tudi za manj resna kazniva dejanja.

Upravičeno?

Definicije kaznivih dejanj, za katere se lahko zahteva izročitev po pospešenem postopku, med državami EU niso poenotene. Oblasti se k evropskem zapornem nalogu tako zatekajo tudi v primerih manj resnih kaznivih dejanj, kjer izročitve sicer niso najbolj nujne. Poslanci opozarjajo tudi na primere, ko je bil posameznik izročen drugi državi zaradi dejanja, ki v državi, kjer se je nahajal, sploh ni kaznivo.
Pri tem velja opozoriti, da je bil evropski zaporni nalog odziv na teroristične napade v New Yorku leta 2001, njegov cilj pa je bil okrepiti boj proti terorizmu, tihotapljenju drog in ljudi. Nalog namreč omogoča izročitev osumljencev v le nekaj tednih, medtem ko so postopki v preteklosti v povprečju trajali eno leto.

Zlorabe evropskega zapornega naloga?
Leta 2009 je največ nalogov, 4844, izdala Poljska, z 2433 in 1900 pa sta ji sledili Nemčija in Romunija. Francija je izročitev zahtevala v 1240 primerih, Madžarska v 1038, Nizozemska pa v 530. Slovenija je leta 2009 izdala 27 takšnih nalogov. To pa ne pomeni, da so bile vse zahteve tudi upravičene. Poslanci opozarjajo, da so države evropske zaporne naloge izdale tudi za dejanja, kot so kraja dveh avtomobilskih gum, odtujitev mladega prašička in posedovanje 0,45 grama marihuane. Po mnenju Evropske komisije takšno ravnanje oblasti spodkopava verodostojnost evropskega zapornega naloga, je pa tudi drago: v povprečju namreč postopek izročitve davkoplačevalce stane 25 tisoč evrov.

Zaradi omenjenih razlogov bodo evropski poslanci iz vseh političnih skupin predstavnikom Sveta EU in Evropske komisije danes postavili vprašanja v zvezi z nesorazmerno uporabo evropskega zapornega naloga za manj resna kazniva dejanja, odgovore pa želijo imeti tudi glede pravic obtoženih v postopku, pravice do pravne pomoči v obeh državah, stanja v zaporih v različnih državah EU ter primerih, ko država kljub zavrnitvi evropskega zapornega naloga vztraja pri aretaciji osumljenca.