Slovenija je z lani sprejetim zakonom (pod »prisilo« Evropskega sodišča) vendarle naredila korak, ki ga razen Ustavnega sodišča in nekdanje ministrice Kresalove ni upal narediti nihče, končna sodba, ki jo pričakujemo od Evropskega sodišča, pa bo pokazala, ali je zakon za le-to tudi sprejemljiv.
Dejstvo, da izbrisani s shemo odškodnin niso zadovoljni, ne čudi. A veliko večje zadoščenje od finančnega, ki seveda v nobenem primeru ne bo realno, bi izbrisani dobili s priznanjem, opravičilom in prevzemom odgovornosti od tistih, ki so jih izbrisali. A tega žal ne bodo dočakali.
V Sloveniji kot da se odgovornost z višino položaja zmanjšuje ... Problematika izbrisanih pa se še naprej izkorišča za polarizacijo naroda s širjenjem laži in polresnic, tudi izven meja. Koliko let in koliko smrti bo še trajala ta slovenska sramota?
Izbrisani so dokaz, da so človekove pravice, ne glede na to, kako so razvite, lahko zelo krhke. In niso samoumevne. Zato podpiram prizadevanja izbrisanih in vseh, ki jim je mar zanje. Ne smemo biti namreč prepričani, da se - v današnjem turbulentnem svetu  - kaj podobnega ne more zgoditi tudi nam.