Kam so odšli vajenci?

Kako izboljšati učinkovitost v poklicnem izobraževanju in povečati zaposljivost mladih?

Iztok  Škrjanec

Na tem svetu je pač tako, da so nekateri bolj pridni za učenje, drugi raje poprimejo za delo, nekaterim gre oboje. Temu bi moral biti prilagojen tudi izobraževalni sistem. A se šolanje iz generacije v generacijo daljša tudi za tiste, ki bi  -raje kot študirali - takoj delali.

Sem obrtnik gostinec. Poklicno sem se izobraževal v letih 1975-80. Imam sina, ki se izobražuje za gostinca, zato izhajam iz te primerjave. Vendar lahko sistem posplošimo na večino drugih poklicev.

Ko sem se odločil za gostinski poklic, sem se vpisal na poklicno gostinsko šolo, ki je trajala 3 leta. Šele po poklicni šoli sem lahko nadaljeval dodatni dvoletni uk na srednji šoli. S tem se je naredila selekcija na poklicni in vodstveni kader.

Pred vpisom v šolo sem se prijavil na razpis kadrovskih štipendij gostinskega podjetja v moji bližini. V mesecu pred šolanjem smo vsi kandidati opravljali poskusno delo, podjetje je izbralo primerne kandidate in nam dodelilo kadrovsko štipendijo.

Sedaj so program raztegnili. Tako za mojo raven izobrazbe in znanja kot za stopnjo nižjo se je treba šolati leto ali dve dlje, s tem da učenci usvojijo le minimalna praktična znanja. Zakaj potrebujejo daljše šolanje?

Še pomembnejše pa je , da je nekoč šolanje trajalo pol leta v šoli, pol v podjetju. Če je imelo podjetje dva učenca, je eden hodil prvo polletje v šolo in drugo polletje na prakso, drugi  učenec obratno.

Tak sistem ima pozitivne učinke za učence, podjetja in državo.

1. Učenci  pridobijo kadrovsko štipendijo, veliko praktičnega znanja in delovnih navad. Tako se veliko lažje vključijo v delovni proces podjetij in so hitreje zaposljivi.
2. Podjetje pridobi cenejšo delovno silo, zato je bolj konkurenčno. Dobi bodoči profiliran in uporaben kader. Namesto plačevanja študentskega dela, kar počnejo podjetja sedaj, bi bilo bolj smiselno vlagati v svoj kader: z enakim stroškom bi pridobili usposobljene in lojalne delavce.
3. Največji prihranek je pri državi, saj bi se lahko sedanje raztegnjeno šolanje bistveno skrčilo. Prihranili bi pri štipendijah, saj bi dijaki dobili kadrovske štipendije, prihranili bi pri (subvencionirani) prehrani  in prevozu, saj bi  v času prakse ta strošek prevzela podjetja.  Te prihranke bi lahko namenili za študentske štipendije in študenti bi končno lahko samo študirali. In ker bi študenti študirali, bi nezaposleni dobili delo.

Če danes pogledamo po obratih, vidimo, da so študenti zamenjali vajence. Ti so namreč izumrli. Namesto da bi se študenti učili,  učenci pa bili na praksi v obratih, je ravno obratno. Študenti delajo, poklicni kader pa je v šoli.  Posledica tega je, da imamo ogromno slabih študentov in skoraj nič poklicnega kadra.

To je narobe svet.