19. maj 2011

Homofobija in ostale fobije pred ljudmi

17. maj je bil mednarodni dan boja proti homofobiji. Marca smo imeli dan boja proti rasni diskriminaciji in svetovni dan strpnosti. Aprila svetovni dan Romov. In še bi lahko naštevali. Dejstvo, da taki dnevi obstajajo, je pravzaprav žalostno. Priča namreč o tem, da v 21. stoletju v družbi, ki se ima za civilizirano in umno, odrivamo vse tiste, ki so drugačni od večine.

Še preden jih spoznamo in še preden jim damo priložnost, jih odrivamo iz najbolj neracionalnih in nemogočih razlogov: ker drugače ljubijo, ker so drugačne barve, ker molijo k drugemu bogu, ker imajo drugačne življenjske navade, ker drugače govorijo. Odrivamo jih tudi zato, ker so revni.

Pa ne le odrivamo, tudi napadamo jih, jim odrekamo osnovne življenjske pravice in smo ob tem celo prepričani, da  imamo popolnoma prav.

Sprašujem se, kam gremo. Kako močno se še lahko napihne človeški egoizem, preden poči?
 Evropskem parlamentu smo prejšnji teden razpravljali o morebitnih spremembah nadzora na schengenskih mejah. Zaradi povečanega števila ljudi, ki bežijo pred nestabilnimi razmerami v severni Afriki in pristajajo predvsem na italijanskih obalah, so se v Italiji in Franciji, priljubljenemu cilju priseljencev, odločili predlagati ponovno uvedbo mejnega nadzora nad notranjimi mejami držav članic schengenskega območja.

Poslanci se sicer nismo strinjali o tem, ali res obstaja begunska kriza, smo pa bili skoraj vsi proti spodkopavanju Evrope brez meja, ki je temeljni politični dosežek zadnjih desetletij.

25 tisoč beguncev, ki so prečkali Sredozemlje, ne more ogroziti schengenskega sistema. Za primerjavo – samo Švedska vsako leto sprejme 25 tisoč priseljencev, pa brezmejnega režima nikoli ne postavlja pod vprašaj. Vprašajmo se,  ali bi se nemara Italija in Francija obnašali drugače, če bi begunci prišli iz Norveške ali Švice? Četudi bi bili revni, neizobraženi ali brezposelni – bili bi vsaj prave barve in vere.

Za spopadanje z vsemi omenjenimi pojavi in za reševanje problemov je postavljanje ovir napačen odgovor. Poiskati moramo drugačne mehanizme, predvsem takšne, ki bodo izhajali iz solidarnosti in tolerance.  Vse prehitro namreč pozabljamo, da izkušnja, ki jo ima nekdo drug, lahko postane naša izkušnja. Da lahko tudi bela koža postane nezaželena, da lahko tudi naši otroci, prijatelji, starši, sorodniki poiščejo svoje religije in ljubezni. Da lahko naše blagostanje izpuhti in da ni nikakršnega zagotovila, da ne bomo morda nekoč sami begunci, ki bomo trkali na sosednja vrata. Kakšna se nam bo takrat zdela pravica?